Reka Vipava izvira izpod zahodnega pobočja Nanosa, na stiku flišnih tal, nad katera so se narinili kredni apnenci, ki gradijo Nanos. Vipava je svojevrstna reka, ki izvira iz več izvirov. Njihovo število je odvisno od padavin v njenem kraškem zaledju. Vsi ne presahnejo niti v največji suši in so dovolj močni, da je Vipava prava reka že takoj ob izviru. Največji izviri so na nadmorski višini 98 metrov in se ob najvišjih vodostajih dvignejo do pet metrov, občasno pa do 125 metrov. Temperatura vode ob izviru je nizka in stalna, med letom niha le nekaj stopinj, kar kaže na to, da priteče veliko vode iz ledenih jam v osrčju Nanosa. Najmočneje izvira Vipava Pod skalco, tik za Lanthierijevim dvorcem v središču naselja. Ob njem je umetno izdolben vhod v podzemno jamo z jezerom. V enem od izvirov Vipave so našli tudi človeško ribico, kar kaže na veliko razvejanost podzemnih rovov, po katerih se pretakajo vode. Tik pod izviri, ko se rokavi že zlijejo v eno reko, je v deževnih obdobjih pretok vode dokaj velik. Med leti 1958 in 1965 je znašal povprečni letni pretok med 6 in 9 kubičnimi metri, v sušnem obdobju med leti 1971 in 1973 pa še vedno 0,7 kubičnega metra na sekundo.
Hidrografsko zaledje Vipave so pobočja Nanosa in Hrušice, katerih skupna površina znaša okrog 140 kvadratnih kilometrov. Manj vode priteče iz ponikalnic v Postojnski kotlini pri Predjami. Veliko več vode se steka v Vipavo nekoliko nižje, kjer se ji priključi najprej potok Močilnik, ki izvira na začetku Vipavske doline, in kraški hudournik Hubelj, ki izvira tik nad Ajdovščino in prinaša s seboj vode iz vzhodnega dela Trnovske planote. V Soteskah pri Saksidu se Vipavi z leve strani priključi Branica, ki priteka pod kraško prelomnico severno pod Štanjelom. Še nižje se zbranim vodam z desne pridruži še Lijak, ki prinaša vode z zahodnega dela Trnovske planote. Gladina Vipave zaradi kraških pritokov močno niha, in reka je pred urejanji, ki so se odvijala v drugi polovici 70 let dvajsetega stoletja, večkrat poplavljala. Z gradbenimi posegi so njene meandre v zgornjem in srednjem toku izravnali in povečali njihovo pretočnost, tako se danes v njenem spodnjem toku pojavljajo poplave, ki jih prej ni bilo. Dolžino Reke so skrajšali s 50 na 47,7 kilometra. Reki so ostali le še meandri med Prvačino in Biljami. Tu je ob bregovih reke ostal tudi še del nepokvarjenega poplavnega gozda.
Vipava in njeni pritoki so poganjali stroje že od kar so jih naši predniki izumili. Ob Vipavi je bilo do sredine 20. stoletja veliko mlinov in nekateri med njimi so bili zelo veliki. Največji in najzanimivejši je bil najbrž tisti, ki je stal v Peklu med Zaloščami in Saksidom. Hudourniški Hubelj, ki ima poleti precej manj vode, je bil bolj industrijsko naravnan in je že v 15. stoletju poganjal mehove fužin. Kasneje so ob njem zgradili še bakrarno, papirnico, pekarno testenin, tekstilno tovarno in pred koncem 19. stoletja tudi prvo elektrarno. Seveda je Hubelj poganjal tudi Jochmannov mlin, iz katerega je po drugi svetovni vojni zrasel Mlinotest.
vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=239&oblika=NDEDISCINA&isci=
