Burja na Vipavskem je celinski veter, ki prihaja iz notranjosti in se po pobočjih Gore, Čavna in Nanosa v sunkih spušča v dolino. V dolgoletnem povprečju piha zmerna do močna burja kar 42 dni na leto. Najmočnejši sunki presegajo hitrost 200 kilometrov na uro. Enkrat do dvakrat na leto zapihajo s kar 240 kilometri na uro. Burja se najbolj zaganja v zgornjem delu Vipavske doline, do Vipavskega Križa, nižje po dolini so sunki vse šibkejši, dokler se tik pred Novo Gorico, pri Lijaku, ne poslovi še z zadnjim zaletom, ki je enakovreden tistim, ki pihajo na začetku doline.
Burja piha najmočneje, ko se jesen prevesi v zimo, ko se nad Jadranom zadržuje območje toplega zraku in s tem nizkega zračnega pritiska, nad notranjostjo pa območje mrzlega zraka in s tem visokega zračnega pritiska. Tako postane severni Jadran nekakšen narobe obrnjeni dimnik, po katerem se zrak pretaka, dokler se pritiska ne izenačita.
Burja pa je lahko močna tudi na pomlad in celo poleti, posebej takrat, ko pride do hitrih ohladitev zraka za planotami severno nad dolino. Hladen zrak se zajezi za pregradami, ki jih premaguje v valovih. Valovi hladnega zraka se spustijo po pobočjih in se ob tem močno ogrejejo. Zaradi kratke in strme poti porabi zrak vso prejeto energijo za lastno ogrevanje, kar povzroči veliko razširitev spuščajočega se zraka, to svojevrstno eksplozijo čutimo kot sunek burje. Sunki so zato najmočnejši pod sedli, kakršno je Podrta gora, saj je tam pot, ki jo zrak opravi med padanjem, najkrajša in zato ogrevanje najhitrejše.
Vipavci se burje ne bojimo. Imamo jo radi. Burja preganja lene oblake in meglo, razbistri tudi srce in suši pršut in druge dobrote. Zelo dobro pa se zavedamo njene nevarne moči in kadar hudo razsaja, smo previdni in se ne odpravljamo ven, če ni nujno potrebno. Tudi občutek mraza, ki ga povzroči mrzla burja, je zelo surov. Človek občuti pri 0o C in burji zgolj 30 kilometrov na uro tak mraz, kot bi bilo približno –10o C, če pa burja zapiha pri isti temperaturi s 60 kilometri na uro, občutimo že –16o C in pulover nas pri tem ščiti toliko kot drži rešeto vodo.
Burja povzroči včasih veliko škodo v kmetijstvu, prometu in tudi na zgradbah. Stare hiše so zgrajene tako, da kažejo burji hrbet. To je tisto stran, ki je skoraj brez oken in vrat. Na starejših, večkrat popravljenih hišah, lahko opazimo, da so okna zazidali, kadar so postala nepotrebna. Oglati kamni na strehah, ki so ukleščeni med korce varujejo streho, da je burja ne odkrije, pa je kljub temu skoraj vsako leto ob koncu zime potrebno nadomestiti po nekaj odpadlih korcev. Znano je tudi, da je burja leta 1864 odkrila del grajske strehe v Vipavskem Križu, kar je Attemse za vedno pregnalo od nas. Promet se v hudi burji odvija počasi. Osebni avtomobili jo sicer dobro prenašajo, veliko slabše pa se godi tovornjakom, ki se s svojimi velikimi ponjavami težko upirajo bočnim sunkom. Starejši ljudje poznajo veliko zgodb tudi o tem, kako je burja prevrnila poln voz sena in celo odpihnila tovor z odprtih železniških vagonov. Škoda, ki jo burja povzroča kmetijstvu, je večplastna. Večina rastlin v Vipavski dolini raste postrani zaradi burje. Stara drevesa se zaradi tega večkrat zlomijo. Na sadnem drevju burja večkrat uniči pomladne cvetove, v jeseni pa otrese komaj dozorele plodove. Tudi vinski trti ne prizanaša. Čeprav vinogradniki trto vestno vežejo na oporne žice, se večkrat zgodi, da pomladanska burja polomi sočne mladice in v jeseni potolče jagode z grozdov. V vročih poletnih dneh povzroča burja včasih hudo sušo. Zrak se med spuščanjem po pregretih pobočjih pregreje in povsem izsuši. Tak posrka vso vlago iz tal in rastlin, ob tem dviga prah s tal in tako vreme težko prenašamo ljudje in živali. V jeseni, ko so polja pripravljena za setev, pa odnaša burja najboljšo prst s polj, jo v velikih oblakih dviga z izpostavljenih površin in v zatišnih legah odlaga v prave zamete.
Burja naj bi pomagala tudi krojiti zgodovino, saj legenda pravi, da je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija in njegovega nasprotnika Evgenija 5. in 6. septembra 394 v bitki pri Frigidu. Kot je zapisal rimski pesnik Claudianus, je odločilno pomagala Teodozijevim vojščakom k zmagi.
vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=115&oblika=NDEDISCINA&isci=
