V zgodnjih jutranjih urah prvega maja se je na parkirišču pred Škofijsko gimnazijo Vipava zbralo 17 članov Planinskega društva Vipava. Nekateri so prišli neposredno iz prvomajskih počitnic, drugi neposredno s kresovanj, spet tretjim pa je le uspelo odspati nekaj uric. Komur so manjkale, jih je lahko dodal med slikovito vožnjo po stari magistralni cesti, ki se vije ob členjeni hrvaški obali od Reke, Senja, Karlobaga, vse tja do Starega grada, ki je ena izmed vstopnih točk v Nacionalni park Paklenica. Kombija smo parkirali v Avtokampu Vesna, se na hitro okrepčali in se nato premaknili nekaj kilometrov proti vstopu v pakleniški kanjon. Na poti se nam je pridružilo še nekaj prijateljev, ki so v Pakelnico prišli nekaj dni prej. Po plačilu vstopnine, smo kombije parkirali in se pridružili procesiji ljudi, ki se je za praznično podaljšani vikend odpravila v Paklenico. Parkirišča so bila polna, na poti pa se je trlo ljudi; od nedeljskih sprehajalcev, turistov, vse tja do plezalcev različnih starosti in izkušenosti.
Paklenica je kot destinacija postala za slovenske plezalce priljubljena konec sedemdesetih oz. v začetku osmedesetih letih, ko ga je nova generacija plezalcev sistematično obdelovala, tudi s plezanjem prvenstvenih vzponov. Kanjon je bil od vedno priljubljen, tudi zaradi izjemno kakovostne kamnine in veliko prostora za nove smeri.
Po dobre pol ure se je naša ekipa razdelila v dve skupini: Ena skupina se je odpravila proti Planinskemu domu, druga pa si je za cilj izbrala Anića Kuk, vrh visok 712 metrov nadmorske višine, do katerega smo pristopili po pohodni poti, ne pa, sicer za plezalce bolj zanimivi, njegovi skoraj pravokotni steni.
Mlad pohodnik je kmalu pripomnil: »Kaki planinci so to? Ko prideš v kamp, najprej postaviš šotor, ne pa ješ in kar greš…« Izkušen vodnik mu je nato samo-ironično odvrnil, da bo res potrebno narediti red.
Pot na Anića Kuk je bila sprva izredno ugodna za hojo, ker smo bili skriti v močnem zelenju dreves. Z razdalje smo opazovali plezalce v živi skali in se spraševali, ali le počivajo v senci ali dejansko tudi plezajo. Z vsakim višinskim metrom je bilo zelenja manj in sonce je začelo pošteno pripekati. Kaj kmalu je zadišalo po vsem znanem vonju sončne kreme, saj je poleg sonca svoje dodala tudi žgoča skala Anića Kuka, ki zadnjih 200 metrov zahteva tudi nekaj enostavnega poprijemanja oz. plezanja. Ne moreš si pomagati, kot da se ustaviš, ne le zaradi sonca, ki se ni hotelo skriti za oblake, temveč predvsem zaradi prelepih razgledov na jadransko morje in zadarski polotok.
Vrh, ki je bil tako rekoč prazen, smo dosegli v slabih dveh urah in si privoščili nekaj minut za počitek, hrano, sončenje in uživanje v prostranostih modrine neba in morja, hkrati pa tudi v strminah Paklenice, ki je imela na določenih točkah v daljavi še nekaj zaplat snega. Divji svet, ki pa je deloval neverjetno domače.
Ko smo prišli nazaj do moči, smo se začeli previdno spuščati navzdol. Na planinski tabli z razlogom piše, da traja pot čez skale 50 minut, ker hitreje realno tudi ne gre. Sonce ni pojenjalo, oddahnili smo si šele, ko smo zopet prišli v zeleni pas. Prehod čez potok je naznanil priključitev nazaj v kanjon od koder smo prišli do kombijev. Počakali smo še drugo skupino in se odpravili v kamp. Tam smo vendarle postavili šotore, tiste »dvo-sekundne«, nekateri pa so za nočitev izbrali apartma.
Nekaj nas je nato odkorakalo do morja, ker smo preizkusili, če je voda še vedno vlažna in slana. Eni so to preizkusili z rokami, drugi z gležnji, nekaj »ta pogumnih« pa je testiralo vse senzorje kar s skokom v 16 stopinj mrzlo slano vodo.
Lakota je bila vedno bolj neznosna, zato se je kmalu po vrnitvi iz vode, nekaj moških kuharjev spoprijelo s plinskim gorilnikom in pripravilo 5 kilogramov »pašte«. Na voljo stabili dve omaki; v eni je bilo celo vseh trinajst špargljev, ki se jih je nabralo na pohodu. Poleg testenin je iz popotnih torb skočilo nemalo domačih mesnin in domače pripravljenih sladic. Lakota je bila le še bled spomin, sledilo je večerno druženje, ki je bilo lepa pika na i.
Naslednji dan se je po jutranji kavici ali dveh, pospravilo šotore in relativno hitro odpravilo naprej, v nov kanjon – kanjon Zrmanje. Cilj je bil Kudin most na Krupi, blizu Obrovca. Pri vasici Golubić smo pri stari šoli zavili na ozko cesto, od tam pa sledili tablam. Do samega mostu smo se spustili po zig-zagasti peščeni pešpoti po robu kanjona. Ko smo se dovolj spustili, se je most začel kazati.
Legenda pravi, da je bil Kudin most postavljen zaradi ljubezni. Pred okrog dvesto leti, tam v začetku 19. stoletja, je most zgradil zaljubljeni mladenič Jovan Veselinović imenovan Kuda, vse v goreči želji, da bi lažje izprosil svojo srčno izvoljenko Miljo. Kuda naj bi svojo Miljo našel v Erveniku, petnajst kilometrov vzhodneje čez reko Krupo. Danes je Kudin most zaščiten spomenik kulture in zmeraj bolj znana turistična atrakcija. Kudin most je dolg kar 109 metrov, s povprečno širino 1,5 metra. Sestavljen je iz dvanajstih lokov, glavni material za loke pa naj bi bila sedra (hrvaška) oz. lehnjak (slovensko).
Pot do mostu smo premagali v dobre pol ure, nato pa ga tudi prečkali in občudovali kaskade oz. slapove reke Krupe. Scenografija z bogato zvočno kuliso je bila vredna daljšega postanka. Vsak si je lahko vzel nekaj minut zase, bodisi sedeč v senci dreves ali preučevanju novih plezalnih poti, bodisi v iskanju miru v hladnem prasketanju reke.
Vrnili smo se h kombijem in pot nadaljevali proti Manastirju na Krupi. Ta pravoslavni samostan je najstarejši na Hrvaškem in je bil zgrajen leta 1317. Gre za res zelo dobro ohranjen objekt, kljub več nesrečam in vojaškim operacijam, z lepim atrijem in obdajajočim parkom ter mostovi. Po ogledu je bil čas za pot proti domu. Ker pa vožnja po isti cesti ni prišla v poštev, smo jo nazaj mahnili kar čez otok Pag. Popularna poletna destinacija, sploh mladih, je z vzhodne strani prava puščava, lepša, zelena pa je proti zahodu. Zadnji postanek je bil v glavnem mestu Pag, ki je bil mesecu maju primerno prazen, vseeno pa se je našlo odprto gostilno, kjer smo imeli kosilo oz. kavico s sladoledom.
Sledila je vožnja čez celoten Pag do Žigljena, kjer smo skočili na trajekt, ki nas je peljal nazaj na celino. Spet na magistralni cesti smo počasi opazovali, kako sonce pada v morje. Nismo ga mogli in niti ga nismo želeli izpustiti iz vidnega polja. V Vipavo smo se vrnili v poznih večernih urah.
Tokrat smo planinci premagali več dolžinskih kot višinskih metrov, ki pa niso bili nič manj slikoviti in vedut polni kot so naši domači vršaci. Sploh pa … domov se vedno vračamo z drugačnimi očmi, ki tudi v »znanem« lahko prepoznajo kaj novega.
(Zapisala LL in HS)
