Leto 2023 smo odprli z vsakoletnim tradicionalnim druženjem na priljubljeni točki nad Vipavo, na Plazu. Na prvi dan novega leta se nas je zvrstilo kar lepo število. Člani društva in strokovni kadri so ob prihodu na vrh na jasi pod Plazom ponujali topel čas in udeležence pričakali s toplo besedo.
Eni tradiciji je kaj kmalu sledila druga – Otmarjev pohod. Vsako leto znova, če nam le vreme služi, se pohoda udeleži zelo lepo število ljudi. Zadnja leta prihaja zelo veliko Slovencev iz inozemstva, česar smo še toliko bolj veseli, saj s tem počastijo g. Otmarja Černilogarja. Po jutranjem zbiranju pri cerkvici sv. Urbana je sledila maša v župnijski cerkvi v Podragi, ki sta jo za pokojnega Otmarja darovala vipavski vikar Gabriel Kavčič in tamkajšnji župnik Tomaž Kodrič. Sledil je vzpon na sv. Socerb, na katerem se lepo vidi Nanoška planota in Zgornja Vipavska dolina. Zatem se trasa pohoda spusti do sv. Ane nad Razguri in do Tabora nad Vrabčami. Do spusta, ki se začne na Štjaku, se zvrstijo še cerkev sv. Martina v Grižah, cerkev sv. Tomaža pri Stomažih, cerkev sv. Antona v Raši ter sv. Katarine v Taboru na Bogem. Vsako cerkev si je na pohodu možno tudi ogledati in v njej slišati kakšno pesem ter nekaj zanimivih duhovnih misli, ki jih je na letošnjem pohodu v celoto zbral g. Gabriel Kavčič, za kar se mu še enkrat iskreno zahvaljujemo. Prav tako gre zahvala vsem, ki ob poti poskrbite za priboljške ter krajevni skupnosti Podraga in gospodinjam, ki ob koncu pripravijo topel obrok in sladke dobrote.
V mesecu februarju smo izvedli tri zimske pohode. V začetku meseca smo se odpravili na Matajur, kjer smo v lepem sončnem vremenu z izhodišča Avsa počastili bližajoči se slovenski kulturni praznik. Obiskali smo tudi Benečane onkraj meje, v koči, ki leži na italijanski strani meje.
Teden za tem smo se odpravili v sosednjo Hrvaško, in sicer na Fratar, ki leži nad nadvse idilično kočo na Hahliću. S hojo smo začeli v Podkilavacu in se po vzhodnem grebenu povzpeli na vrh. Imeli smo zares lep dan, na grebenu nas je prepihala burja, ki je kar znana za to območje; pod vrhom pa nas je pričakalo nekaj malega poplezavanja in pa tudi sneg, ki je bil na severno stran tudi pomrznjen. Z vrha smo občudovali Kvarnerski zaliv s Krkom in Cresom, proti Sloveniji se je bohotil Veliki Snežnik, na vzhodu Snježnik in Veliki Risnjak ter v daljavi tudi Velebitska gorska veriga. Pri koči smo postrgali zadnje grižljaje hrane in navdušeni in presenečeni nad cenami odšli čez Kolce do našega štartnega mesta.
Najkrajši mesec v letu smo zaključili z zadnjim zimskim vzponom – na Komno.
Po dolgi vožnji smo od koče pri Savici zagrizli v mulatjero, ki po nešteto okljukih pripelje na dom na Komni. Mi smo pot nadaljevali do koče pod Bogatinom, kjer so se nekateri odločili za martinčkanje na prijetnem soncu. A tudi tista večina, ki je napredovala do Bogatinskega sedla, ni nič manj pordečela, ko se je zvečer pogledala v ogledalo. Na sedlu, ki leži na primorsko–gorenjski meji smo se za trenutek ustavili in se razgledali naokrog. Pri sestopu smo na senčni strani uporabili tudi zimsko opremo, saj je bila podlaga snežne odeje precej različna. Sledil je še postanek v koči za okušanje dobrot, ki jih je za tisto nedeljo pripravil oskrbniški par. Spustili smo se nato po smeri vzpona.
V tem mesecu so nekateri vodniki opravili usposabljanja in dousposabljanja na planini Kuhinja, Komni in pa na Vršiču.
Mesec marec smo odprli s predavanjem Jerneja Ščeka in predstavitvijo knjige in filma o Emiliu Comiciju »Angel Dolomitov: Emilio Comici«. V dvorani Razmetanega podstrešja smo poslušali o težavnih šesticah, o povezanosti tovarišev na eni in drugi strani meje pa o težavnih časih fašizma, ki jim je oteževal marsikatero situacijo in veselje po uspešno preplezanem problemu v skali.
Le pridružite se nam.
