UVOD V NAMAKANJE POLJŠČIN

Podnebne spremembe s pogostejšimi sušnimi obdobji vedno bolj vplivajo na zmanjšanje pridelave poljščin in na nepredvidljivost njihove pridelave brez možnosti namakanja. V Vipavski dolini ugotavljamo, da v zadnjih 30 letih težko najdemo leto, kjer smo dosegli polne pridelke poljščin tudi brez namakanja. Pomanjkanje vode najbolj prizadene kulture, ki so na njivah preko poletja, kot so koruza, krompir, soja, krmni grah, pa tudi sončnice. Ozimna in jara žita pa najbolj prizadenejo suše v času razraščanja v marcu, pa tudi prisilno dozorevanje zaradi suše v juniju in juliju. Namakani posevki nam zagotavljajo stabilen kakovosten pridelek, ki omogoča zanesljivejše doseganje načrtovane višine pridelkov.

V poljedelstvu se lahko uporabljajo vse razpoložljive tehnologije namakanja: kapljično namakanje, pivot sistemi, bobenski namakalniki (rolomati) ter namakanje z razpršilci oz. mikrorazpršilci. Za kulture sejane v vrste se zaradi učinkovitejše in manjše porabe vode tudi v poljedelstvu že uporablja tudi kapljično namakanje (hmelj, buče, sladka koruza), razpršilce uporabljamo pri pridelavi krompirja, bobenske namakalnike pa pri pridelavi koruze, pšenice, krompirja in sladkorne pese.

Voda v tleh je nepogrešljiva za rast rastlin. Nahaja v talnih porah in vpliva na biološke, fizikalne in kemične procese v tleh. Rastline lahko črpajo hranila in vodo preko korenin samo v obliki talne raztopine. Gnojila, ki jih potrosimo po tleh ali zadelamo v tla, lahko koristijo rastlinam samo, če se raztopijo v vodi in pridejo v območje korenin. Nekatera hranila so takoj dostopna rastlinam, večina pa jih morajo razgraditi še mikroorganizmi, ki so v tleh. V suhih tleh brez vode, prehrana rastlin ni mogoča. Voda vpliva tudi na temperaturo in zračnost tal ter mikrobiološko aktivnost, zato je voda ključni dejavnik rodovitnosti tal.

Namakanje je odvisno od lastnosti tal, vremenskih razmer in kmetijske rastline. Talno-hidrološke lastnosti določata vodno - zadrževalna sposobnost tal in infiltracijska sposobnost. Tla so trifazni sistem, ki ga sestavljajo trdni delci različnih velikosti (melj, glina, pesek), plini (zrak) in tekočine (voda). Težja tla z več glinasto - meljastih delcev vežejo več vode kot npr. lahka tla z veliko peščenih delcev. Na akumulacijo vode v tleh močno vpliva tudi struktura tal in prisotnost organske snovi oz. humus.

Ko so vse talne pore zapolnjene z vodo, so tla zasičena, govorimo o polni vodni kapaciteti. Voda iz velikih por odteče po nekaj dnevih, odvisno od tipa tal, iz lahkih tal po 1 dnevu, iz težkih tal v 3 dneh. To je t.i. gravitacijska voda, ki za rastline ni pomembna, napaja pa podtalnico. Takrat pride namesto vode v makropore zrak. Ko odteče gravitacijska voda, pridemo do vode, ki je pomembna za rast in razvoj rastlin. Ta voda je (odvisno od oddaljenosti od talnega delca) z večjo ali manjšo silo vezana na talne delce in se imenuje »rastlinam dostopna voda«, točka ko nastopi, pa poljska kapaciteta tal. Nikoli ne namakamo preko točke poljske kapacitete, saj ta voda odteče, ne da bi koristila rastlinam. Pretirano namakanje povzroči tudi nepotrebno izpiranje hranil v podtalnico in negativno vpliva na rodovitnost tal in kvaliteto pridelkov.

Rastline črpajo iz tal vodo z raztopljenimi hranilnimi snovmi na osnovi razlik v tlaku celičnega soka (sesalna moč korenin). Največjo sesalno moč korenin doseže rastlina tik pred venenjem, povprečno se giblje od 10 do 30 barov pri kulturnih rastlinah. Za rastline razpoložljiva voda se tako v tleh nahaja med poljsko kapaciteto in točko venenja, kar je za rast rastlin najugodneje. Vodna kapaciteta tal je odvisna od strukture, teksture, prisotnosti organske snovi v tleh in kemijskih lastnosti. Okvirne količine rastlinam dostopne vode v tleh se gibljejo od 25 do 100 mm/m2 tal pri lahkih tleh, od 100 do 175 mm/m2 tal pri srednje težkih tleh in od 175 do 250 mm/m2 tal pri težkih tleh. Podatki o kapaciteti tal za zadrževanje rastlinam dostopne vode so v pedološki karti na voljo za vse katastrske občine v Sloveniji. Z namakanjem omogočimo, da so tla vedno optimalno vlažna.

Slika 1: Razpoložljivost vode v tleh in njena dostopnost za rastline (Vir: Gary B. 2016)

Za namakanje kmetijskih zemljišč je pomembna tudi stopnja infiltracije vode v tla ali vpojna sposobnost tal. Pomembno je, da pri dnevnih obrokih namakanja ne presežemo stopnje infiltracije, saj s tem uničujemo strukturo tal (erozija) in vplivamo na izpiranje hranil ter trošimo preveč vode. Voda pronica hitreje v peščena, lahka tla kot v glinasta, težka tla in tudi hitreje v suha kot mokra tla. Stopnja infiltracije tal je odvisna od teksture in strukture tal, vsebnosti vode v tleh, zbitosti tal in ujetega zraka v tleh ter vsebnosti humusa. Infiltracijsko sposobnost tal izražamo v mm/uro. Če je ta vrednost manjša kot 15 mm/h govorimo o nizki infiltracijski sposobnosti tal, vrednost od 15 do 50 mm/h pomeni zmerno in vrednost nad 50 mm/h visoko infiltracijsko sposobnost tal.

Odločitev za začetek namakanja je odvisna od količine padavin, od količine izhlapele vode iz tal in rastlin (potencialna evapotranspiracija - ETo), koeficienta rastline (Kc) in od razpoložljive vode v tleh (poljska kapaciteta tal za vodo -Pk).

Koeficienta rastline (Kc) izraža potrebo po vodi v posameznih razvojnih fazah posameznih rastlin (vznik, začetna rast, cvetenje, zorenje) in trajanju razvojnih faz v dnevih. Za ta izračun potrebujemo podatek o referenčni dnevni evapotranspiraciji (ETo), ki jo merijo na aktivno rastoči travi dnevno na vseh glavnih meteoroloških postajah ARSO, kjer dobimo podatke za našo lokacijo. Povprečno evapotranspiracijo v mm/dan pomnožimo s koeficientom rastline v ustrezni fazi rasti in dobimo skupno izhlapevanje oz. porabo vode pri določeni kulturi kot je prikazano v preglednici 1.

Preglednica 1: Primer izračuna skupne potencialne evapotranspiracije za koruzo (Vir: M. Černe)

Skupna potencialna evapotranspiracija (ETc) v mm v našem primeru znaša 598 mm za koruzo. Od te vrednosti moramo odšteti še padavine v mm, da dobimo poenostavljen izračun skupne potrebne količine vode, ki jo moramo dodati rastlinam v posameznih obdobjih z namakanjem.

Za spremljanje in kontrolo rastlinam dostopne vode v tleh uporabljamo tenziometer, ki meri silo s katero je voda vezana v tleh. Višja, ko je sila vezave vode v tleh, bolj so tla suha. V zadnjem času se za merjenje vlage v tleh uporabljajo  elektronski merilniki za daljinsko zaznavanje.

Za pomoč bolj strokovnemu namakanju bi bilo nujno, da bi vsaj za namakalna območja v Sloveniji zaživel agrometeorološki informacijski sistem, ki bi kmetovalcem nudil napoved namakanja, za kar že obstajajo računalniški modeli in podatki (ARSO, BF), potrebno je le nekaj sodelovanja med različnimi javnimi inštitucijami.

Pripravila:

Anka Poženel, univ.dipl.inž.agr.

KGZS, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

VIRI:

Černe M., Ptuj 2019, Tehnološka navodila za namakanje

Majer D. et all, MKGP 2014, Tehnološki ukrepi pri pridelavi koruze za zmanjšanje vpliva suše

MKGP 2008, Tehnološka priporočila za zmanjšanje občutljivosti kmetijske pridelave na sušo

Novak Z., Bled 2008, Možne rešitve za prilagajanje poljedelskih kultur podnebnim spremembam