Vipavski planinci aktivni tudi med letom

Ko se leto izteče, je pravi čas, da se spomnimo vseh svojih lanskih doživetij v objemu narave.

Spomladi smo izvedli družinski pohod na Korado. Izleta se je udeležilo lepo število udeležencev, ki so v sončnem vremenu osvojili vrh in uživali v lepih razgledih daleč naokrog.

V maju smo na pobudo sosednjega planinskega društva iz Podnanosa skupaj s Planinskim društvom Ajdovščina organizirali peš romanje k sv. Hieronimu na Nanos. Letos je bila namreč 120. obletnica od prvega organiziranega pohoda takratne planinske sekcije. Ohranili smo tudi termin, ki je takrat sovpadal z binkoštnim ponedeljkom, ki je v takratnih časih veljal za dela prost dan, danes pa ni več tako. Kot prvi so se na pot odpravili z ajdovskega trga, pridružili smo se jim vipavski planinci v kampu Tura, podnanoški planinci pa so nas dohiteli pri Eko koči na Nanosu. Pri sv. Hieronimu je bila maša in po njej tudi majhna pogostitev.

V juliju smo v sodelovanju s planinsko sekcijo SK Devin organizirali dvodnevni pohod na našega očaka – Triglav. V zgodnjih urah smo se z avtobusom odpeljali do Rudnega polja na Pokljuki, ki je bilo naše izhodišče. Pot do doma na Planiki smo opravili s postankom na Vodnikovem domu na Velem polju in se zaradi zelo močnega vetra in oblačnosti odločili, da bomo z vzponom na vrh opravili naslednji dan zjutraj, ko je napoved obetala lepše vreme. V koči je bilo precej prešerno, saj smo iz zaprašene omare potegnili harmoniko in veselje je bilo nepopisno. Zvečer smo jo, kar hitro ubrali na naša skupna ležišča, saj nas je budilka potegnila in postelj kar zgodaj. A žal je bil jutranji pogled na očaka še slabši kot prejšnji dan – oblakih, z rahlim dežjem in bližajočo se nevihtno celico. Dobro uro smo čakali, pojedli ta čas zajtrk v koči in se nato z grenkim priokusom odločili, da sestopimo nazaj po smeri vzpona. Na Konjskem sedlu nas je Triglav presenetil in se popolnoma odprl, zasijalo je sonce in nehalo je rositi. A nič zato, na Vodnikovem domu je že bil ponovno v oblakih. Nekateri so se odločili še za vzpon na vrh Tosca kot tolažilni vrh; drugi pa so sestopili do planine Konjščica, kjer so počakali ekipo s Tosca. Prijetno utrujeni smo vsi skupaj sestopili na Rudno polje in se z avtobusom odpeljali proti domu.

Konec meseca julija smo izvedli planinski tabor na Pokljuki, ki se ga je udeležilo več kot osemdeset udeležencev. V tednu šotorskega bivanja v naravi smo uživali ob raznih dejavnostih in pridobivanju znanj v taboru kot tudi osvajanju okoliških vrhov in planin ter se ob kitari in večernem tabornem ognju tudi pogreli.

Konec julija smo izvedli turo na Kukovo špico v Martuljški skupini gora, v začetku avgusta pa smo že polni pričakovanj stremeli proti našim severnim sosedom – nemškemu Watzmannu.
Skoraj poln avtobus se je na sobotno jutro v zgodnjih urah odpravil proti Nacionalnemu parku Berchtesgaden v vzhodnem delu Bavarskih Alp. Z izhodišča smo krenili v strmo pot, ki nas je višje pripeljala do koče Watzmannhaus, do koder je bil cilj za celotno skupino. Od tu naprej do prvega vrha v masivu – Hochecka je odšla številčnejša skupina, naprej do srednjega in tudi najvišjega vrha – Mittelspitze je odšla manjša skupina. Med obema vrhovoma se greben zoži in postane z varovali tudi bolj varovan in zračen. Na samem vrhu ni veliko prostora, saj je kar ošiljen. Vrh ima tudi slovenski pridih, saj je leta 1800 kot prvi nanj stopil naš Valentin Stanič. Spustili smo se do koče, kjer je sledila večerja in počitek. Zjutraj smo se zbudili v še eno krasno sončno jutro in po obilnem zajtrku, ki so nam ga pripravili zelo gostoljubni oskrbniki, po drugi poti odšli v dolino. Sledil je še postanek pri jezeru Konigssee, kjer so nekateri izkoristili čas tudi za prijetno osvežitev po napornih kilometrih.

Konec avgusta smo začeli turnejo po Karnijskih Alpah. Kot prvega smo na seznam dali Monte Rancolin. Za naše izhodišče smo si izbrali kraj San Antonio ter se po gozdnati poti povzpeli do planine Costa Baton. Tu smo se razvajali ob prijetno toplih sončnih žarkih, ko je že bilo treba spet oprtati nahrbtnike in se podati na sedlo Rancolin ter nato po severozahodni strani pristopiti na vrh Rancolina. Z vrha smo opazovali že velikane Dolomitov, z najbolj impozantnim Antelaom.
Sestop smo opravili po grebenu, ki je ponekod zahteval previden korak zaradi visokih trav.

V septembru smo izpeljali drugo turo v Karnijske Alpe. Zapeljali smo se do sedla Chianzutan, od koder nas je pot vodila do planine Val ter nato po zelo lepem razglednem grebenu do Monte Verzegnisa. Pot smo z omenjenega vrha nadaljevali po grebenu, ki se je mestoma spuščal in dvigal. Tako smo po dobri uri hoje dosegli drugi vrh – Monte Cormolino. Grebenska pot se nato zaključila na Monte Lovinzoli, od koder se je pot strmo spustila do vstopa v rudnik rdečega marmorja, ki tod slavi. Nekaj se nas je povzpelo še na bližnji vrh Colle dei Larici, drugi pa so zaobšli vrh po spodnji poti. Skupaj smo se nato našli na drugi strani omenjenega hriba ter se spustili nazaj do sedla.

Sredi oktobra smo se ponovno podali k sosedom, tokrat nad Tolmeč, na Monte Palavierte. Pot nam je postregla s strmim vzponom in zelo lepim razgledom z vrha v vse smeri, le skupini Sernia in Grauzarie na severu so zakrivali oblaki. Lepo je bilo opaziti vijuge reke Tilment, ki zareže med dolinami. Po končani turi smo si ogledali še tamkajšnjo vasico Illegio, ki slovi po tem, da je imela nekoč v vasi osem delujočih mlinov, dandanes pa se vrti samo še eden od njih.

Konec meseca smo se odpravili še na Monte Zaiavor. S prevoznimi sredstvi smo se zapeljali do sedla Tam na Meji, od koder začne pot proti planini Zajavor in višje sedlu. Žal nam tokrat vreme ni postreglo s prav dobrim obetom in smo bili primorani preko celega dne opazovali le sivino. S sedla smo krenili po strmih in blatnih travah do vrha Zajavorja, kjer je sledila le malica in skupinska fotografija. Sledil je spust nazaj do sedla ter nato na drugo stran do cerkvice sv. Ane v Krnici, od tod pa po makadamski cesti mimo planine Nizki vrh (Nischiuarch) nazaj do izhodišča.

V začetku novembra smo organizirali voden pohod iz kampa Tura do cerkvice sv. Miklavža pod Gradiško Turo. Sledila je sv. maša za vse pokojne vipavske planinke in planince, po maši pa prijetno druženje in klepet. Stremimo k tradicionalnemu dogodku.

Mesec november smo zaključili z zadnjim letošnjim izletom v Italiji – Monte Stregone in Monte Chila. Odpravili smo se v naše rezijanske kraje, natančneje v Solbico, od koder smo začeli pot. Sprva smo kak kilometer ceste morali prehoditi zaradi snežnih razmer, kmalu pa smo zavili na makadamsko cesto, ki nas je višje pripeljala v pravo zimsko pravljico. Zagrizli smo v še nedotaknjeno snežno odejo in se povzpeli na greben. Tu smo najprej zavili proti zahodu in po brezpotju osvojili Monte Stregone ter si v zavetju privoščili čas za malico. Nazaj grede smo stopili še na Monte Chilo, od koder smo Kaninskemu pogorju zrli iz oči v oči. Spust smo opravili po smeri vzpona.

V decembru smo izvedli še pohod na nam bližnji Poldanovec, ki se dviga nad Lokvami. Pohodniki so se zbrali v omenjenem kraju in se po začetnih kolovozih vzpenjali skozi bukov gozd ter višje prešli v stezo, ki vodi na vrh. Z vrha so opazovali Julijske Alpe ter dolino Gorenje Trebuše. Za pravo zimsko idilo so imeli del poti tudi zasnežene.

Vabljeni, da se nam pridružite na naših skupnih pohodih tudi v prihodnjem letu.
Spodaj objavljamo seznam akcij vodniškega odseka in izletov v letu 2025.

Varen korak in srečno v letu 2025!